V zgodovini so ljudje uporabljali različne materiale kot oklep, da bi se zaščitili pred poškodbami v boju ali nevarnih situacijah. Najzgodnejši oklepi in ščiti so bili izdelani iz živalskih kož. Z napredkom tehnologije so kovino uporabljali tudi za izdelavo oklepov. Vendar pa je z izumom strelnega orožja okoli leta 1500 kovinski oklep začel postajati neučinkovit. Le kamniti zidovi in naravne ovire so zagotavljale pravo zaščito orožja.
Mehki oklep
Eden najzgodnejših zabeleženih primerov mehkega oklepa je starodavna Kitajska, kjer so oklep izdelovali iz svile. Prva zabeležena uporaba mehkih oklepov v Združenih državah se je zgodila šele v poznem 19. stoletju. Takrat je vojska raziskovala možnost uporabe mehkih neprebojnih jopičev iz svile. Ta projekt je celo pritegnil pozornost ameriškega kongresa po atentatu na predsednika Williama McKinleyja leta 1901. Čeprav se je ta mehki oklep izkazal za učinkovitega proti nabojem z nizko-hitrostjo (nabojem s hitrostjo 400 čevljev na sekundo ali manj), ni nudil zaščite pred novo generacijo streliva za pištolo.
Neprebojni jopiči
Naslednja generacija neprebojnih jopičev je bil balistični najlonski neprebojni jopič, izdelan med drugo svetovno vojno. Ta vrsta neprebojnih jopičev je namenjena predvsem zaščiti pred šrapneli, vendar je neučinkovita proti večini pištol in pušk. Poleg tega je okoren in okoren. Šele v poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so odkrili nova vlakna, ki so omogočila današnjo snemljivo jopico. Nacionalni inštitut za pravosodje je začel raziskovalni program za razvoj standardov učinkovitosti, ki določa zahteve za balistično zaščito za policijske jopiče. Ta raziskava je hitro privedla do odkritja novega materiala, ki ga je mogoče vtkati v lahko tkanino z odlično odpornostjo na udarce.
